»Predstavljajte si, da so vaša stopala pribita k tlom, vi pa hočete jesti. Hrana je čisto blizu, a je ne morete doseči. Zdaj pa si predstavljajte, da hočete piti in da je tu voda, a tudi te ne dosežete. Potem se hočete malce stiskati s kako mladenko ali mladeničem, a ne morete do njiju. In nenadoma se vam približuje plenilec, vi pa se ne morete premakniti …«
Vprašanje, ki ga zastavlja dr. Jo Elworthy – strokovnjakinja za rastline in direktorica za informiranje javnosti pri angleški organizaciji Eden Project –, je grozljivo. V večini teh situacij bi bil izid za človeka skoraj gotova smrt – še posebej hitra v situaciji s plenilcem.
Pri rastlinah pa je zgodba povsem drugačna. Rastline živijo nepremično, v večini primerov vse življenje na istem mestu; reči, ki jih potrebujejo, dobivajo iz okolja, ki jih obdaja, sebe in svoje potomstvo pa varujejo z zvitimi preoblekami in kemičnimi prevarami. Še več: so ključnega pomena za ekosistem – človek brez rastlin ne bi obstajal. Toda kaj je tisto, zaradi česar so rastline tako silne in tako pomembne? Odgovor je preprost – skriva se v njihovi kemični sestavi.
V milijonih let, kar obstajajo na zemlji, so se rastline razvile za spopadanje tudi z najbolj neprijaznimi okolji. Naj gre za rastline v najbolj suhih puščavah, ki so razvile velikanske koreninske sisteme za iskanje vode, ali za posnemanje živalskih feromonov, s katerim rastline žuželke nagovarjajo k opraševanju, rastline so izjemno prilagodljive – pomembno vlogo pri tem pa igrajo tudi eterična olja, ki jih proizvajajo.
Jo pojasni: »Izločanje eteričnih olj se pri rastlinah ne bi razvilo, če ne bi bila ta olja za nekaj koristna – in s tem mislim neposredno koristna za samo rastlino. Vse drugo je zgolj bonus. Zakaj neki bi rastlina sintetizirala tako komplicirane kemikalije, če te sploh ne bi bile ničemur namenjene?«
Eden od načinov, kako rastline preživijo, je izločanje sekundarnih produktov presnove, tj. organskih snovi z raznoraznimi učinki – lahko so strupene, dišeče, korozivne, halucinogene ali odvratne na okus. Ne glede na konkretne učinke pa jih lahko na splošno vse kategoriziramo kot odvračajoče, varovalne ali privlačne. In zaradi teh raznovrstnih učinkov so ljudje za eterična olja odkrili številne uporabe. Pravzaprav so sekundarni produkti metabolizma tako eterična olja kot kofein, kokain, morfij in guma.
Nekateri sekundarni produkti presnove so hlapni, kar pomeni, da zelo hitro hlapijo. Hlapne organske spojine imajo številne funkcije: ena od njih je pomoč rastlini pri zadrževanju vode, ki jo potrebuje za preživetje. V dolgih, vročih poletjih – kakršna so tista v Sredozemlju, kjer lahko temperature pošteno presežejo 30 °C – rastline potrebujejo vsako kapljivo vode, ki jo lahko dobijo, in hlapne organske spojine, ki jih izločajo, jim to vodo pomagajo zadržati.
Te hlapne organske spojine so pogosto dišeče, kar je eden od razlogov, zakaj jih imajo ljudje tako radi, običajno pa so tudi močnega okusa. Predstavljajte si vrt, poln timijana, rožmarina in origana – vsa tri zelišča čudovito dišijo in vse uporabljamo za spreminjanje okusa jedem in pijačam. Toda namen teh močnih okusov ni izboljšanje naše večerje, temveč imajo za obstoj lastne razloge – odvračanje živali in žuželk od uživanja njihovih listov. Polna usta focaccie z rožmarinom in česnom se nam morda zdijo odlična, za nekatere žuželke pa je aromatični del premočan in se mu raje izogibajo.
Vendarle pa ne gre sam za odvračanje; če se hočejo razmnoževati, morajo rastline komunicirati in včasih sodelovati z drugimi rastlinami in organizmi. Jo pojasni: »Vrtnice in druge cvetlice so nekoliko drugačne. So za tisto drugo. Za seks. Cvetni listi so modificirani listi, ki izločajo eterična olja in z njimi privabljajo žuželke, ki nato prenašajo cvetni prah z enega cveta na drugega.«
Zelo podobno kot se ljudje kitimo z vonjem vrtnic, da bi bili privlačni in zapeljivi, torej tudi vrtnice same ustvarjajo romantično vzdušje, da bi si zagotovile zmenek, na katerem bi si lahko z drugimi vrtnicami izmenjale cvetni prah in naredile cvetličnega otroka – no, pravzaprav semena. Jo poudarja, da je to smoter obstoja vsakega dela rastline; če po eni strani cvetni listi vrtnici omogočajo razmnoževanje, njeni listi opravljajo funkcijo sončnih celic s povoskano površino, ki preprečuje, da bi se rastlina izsušila.
Seveda pa rastline niso tu le zato, da bi proizvajale kemikalije, s katerimi dajemo okus svoji hrani in dišavimo svoja telesa, pač pa so ključnega pomena za življenje na Zemlji. Jo nadaljuje: »Če se vrnemo k osnovam: vse, kar nas ohranja pri življenju, bodisi zraste kot rastlina bodisi je izkopano iz zemlje – je torej bodisi naravna snov bodisi mineral.
Rastline vežejo energijo sončne svetlobe. S pomočjo svojih listov spreminjajo svetlobo v kemično energijo, in sicer tako, da iz ogljikovega dioksida in vode sintetizirajo sladkorje. Te sladkorje potem uporabljajo tako, kot jih mi, kot zalogo energije in kot gradnike, iz katerih izdelujejo vse drugo, kar potrebujejo.
Ogljik, vodik, kisik in dušik – se pravi snovi, ki sestavljajo zrak – kombinirajo z minerali, ki jih dobijo iz prsti, in tako ustvarjajo hudo kompleksne snovi. Rastline uživamo, ker potrebujemo to energijo, ki je vezana v njih; potrebujemo jih za izgradnjo naših lastnih teles. Uporabljamo pa jih tudi kot gradbeni material, kot gorivo in kot zdravila. Še več – to počnemo že od nekdaj. Človeštvo uporablja rastline za vse te reči, odkar sploh obstaja.«
Rastline pa niso življenjskega pomena samo za ljudi. Od njih je odvisen ves planet. Gotovo ste v zvezi z deževnimi pragozdovi že slišali besedno zvezo »pljuča sveta«, toda vpliv rastlin na celoten svetovni ekosistem sega še mnogo dlje od ogljikovega dioksida, ki ga absorbirajo, in kisika, ki ga oddajajo.
Kemikalije in hlapne organske spojine, ki jih drevesa deževnega pragozda izločajo v ozračje, imajo neposreden vpliv na podnebje. Iz hlapnih organskih spojin nastajajo jedra, okoli katerih se oblikujejo dežne kapljice, iz katerih nato nastanejo oblaki in naposled tudi dež. V deževnem gozdu je to tako, kot bi nekdo odprl pipo za vodo – in je nujno, da lahko rastline in drugi organizmi sploh preživijo.
Če pogledamo širše, znanstveniki zadnja leta raziskujejo, kako bi lahko ta naravni proces posnemali in se tako spopadli s podnebno krizo, ki smo jo zakrivili. Oblaki po eni strani odbijajo sončno svetlobo, zaradi česar se Zemlja ohlaja, po drugi strani pa kot toplogredni plini ujamejo toploto, zaradi česar se Zemlja segreva. Z drugimi besedami: so ključ do uspešnega spopadanja s škodljivimi posledicami podnebnih sprememb.
A Jo zopet hitro poudari, da drevesa v deževnem pragozdu podnebja ne uravnavajo namerno: gre le za srečno naključje, ki se je izkazalo za evolucijsko prednost.
»Hlapne organske spojine, ki jih izločajo drevesa deževnega gozda, pomagajo pri formaciji oblakov in torej spodbujajo dež. In ker je dežja več, drevesa dobro uspevajo in proizvajajo še več hlapnih organskih spojin. Tega ne počno namerno, da bi priklicale oblake, saj niso misleča bitja, kljub temu pa zaradi njih nastajajo oblaki, in to je njihova evolucijska prednost.«
Uravnavanje podnebja je le ena številnih vlog, ki jih rastline igrajo v ekosistemu, in Jo opozarja, da se ne smemo preveč vmešavati v naravni red: »Tudi mi smo del svetovnega ekosistema, ki ga sestavljajo ob nas še rastline, mikroorganizmi, druga živa bitja, zrak in voda, prst in kamnine – in vsi skupaj, v svojih medsebojnih povezavah, sestavljamo izjemen sistem za recikliranje.
Zadnjih 200.000 let, kolikor pač prebivamo na svetu, smo s tem okoljem v interakciji, toda zadnje čase se ta interakcija spreminja v neposreden vpliv in uničevanje. Vsaki akciji sledi reakcija. Ne vemo, kaj se bo zgodilo, če se bomo v vse to preveč vmešavali.
Gre za spoštovanje do narave; za čudenje in navdušenje nad tem, da nas ohranja pri življenju in nas hrani, nam daje gorivo, nam daje gradbene materiale, nam daje zrak, nam je v vsem na uslugo – uravnava naše podnebje in nam omogoča čutenje z vsemi čuti, ki jih imamo. Del ekosistema smo; če škodujemo okolju, bo to škodovalo tudi nam samim.«
Jo ne izbira besed: rastline so super, a so tudi življenjsko pomembne. Zelo lahko je pozabiti, da vsi predmeti, ki nas obdajajo, ki jih uporabljamo, jemo in pijemo, prihajajo iz narave, vključno z eteričnimi olji. Še več, v ekosistemu opravljajo določeno funkcijo, in človeštvo nima pravice, da bi si jih lastilo izključno zase.
V svetu, kjer so okusi in dišave vsakdanja stvar, je pomembno, da ne pozabimo na odgovornost človeštva za nadaljnje življenje našega planeta.