Mediji parabene pogosto kažejo v negativni luči – ali si to tudi zaslužijo? Odkrijte presenetljivo resnico o enem od najprej odkritih tipov sintetičnih konzervansov.
Razprave o škodljivosti parabenovizhajajo iz študije, ki jo je leta 2004 izvedla Univerza v Readingu (VB) in v okviru katere so znanstveniki delali biopsije tumorjev na dojkah in v njih odkrili parabene. To je postala osnovna premisa teorije, da lahko parabeni, ki v nekaterih pogledih oponašajo hormon estrogen, delujejo kot hormonski motilci in povečajo tveganje za raka na dojkah.
Toda kasnejše raziskave niso za to odkrile nikakršnih dokazov. To potrdi tudi Rachel Rawson, višja klinična medicinska sestra pri organizaciji Breast Cancer Care: »Trenutno ni trdnih dokazov, da bi bila uporaba izdelkov, ki vsebujejo parabene, neposredno povezana z razvojem raka na dojkah.«
V resnici so bili parabeni predmet tako temeljitih testiranj, da strokovnjaki dandanes verjamejo, da so varnejši od vseh drugih sintetičnih alternativ. Dr. Edmund Fowles iz družbe EF Chemical Consulting Ltd pravi: »Popolnoma sem prepričan, da so parabeni varni. Zaradi vseh teh razprav o potencialnih tveganjih so bili testirani vsi njihovi vidiki. V brezparabenskih kozmetičnih izdelkih je pač uporabljen kak drug tip konzervansov, ki je mnogo manj temeljito raziskan. Težko torej rečemo, da je ta možnost boljša.«
Od 75.000 ton sintetičnih konzervansov, porabljenih v letu 2015, je bilo le 17 % parabenov. »O preostalih 83 % vemo zelo malo,« pravi soustanoviteljica Lusha in iznajditeljica Helen Ambrosen. Oglejmo si na primer formaldehid. Gre za brezbarven plin z močnim vonjem, ki učinkuje antiseptično in tako preprečuje razvoj mikroorganizmov ter se zato uporablja za hranjenje bioloških vzorcev v laboratorijih. Formaldehid se kot razkužilo uporablja tudi v čistilih in podobnih izdelkih, v kozmetiki in zdravilih, kot sredstvo za pospeševanje strjevanja smol pa v različnih gradbenih materialih. Dokazano je, da v visokih koncentracijah draži dihalne poti, kar se zdi znanstvenikom zadnja leta zaskrbljujoče. Nekateri konzervansi delujejo tako, da v samem izdelku razpadejo, ob čemer nastaja formaldehid.«
Naslednja možnost je metilizotiazolinon, antimikrobnasnov, ki se v kozmetiki uporablja za konzerviranje vlažilnih sredstev in izdelkov za otroke. Gre za manj učinkovit konzervans, ki ga je zato treba uporabljati v visokih koncentracijah, zato se vse pogosteje soočamo z z njim povezanimi kožnimi alergijami. »
» V brezparabenskih kozmetičnih izdelkih je pač uporabljen kak drug tip konzervansov, ki je mnogo manj temeljito raziskan. Težko torej rečemo, da je ta možnost boljša.« Dr. Edmund Fowles | ocenjevalec varnosti kozmetičnih izdelkov
Dokazano varnih alternativ parabenom je torej malo. Ko navaja David C. Steinberg v svojem delu Kozmetični in toaletni izdelki: Konzervansi v kozmetiki (Cosmetics & Toiletries: Preservatives for Cosmetics, 1996): »Idealni konzervans ne obstaja – in najbrž niti ne more obstajati.« Dr. Stefanie Williams s klinike European Dermatology London parabene postavlja v širši kontekst in pravi: »Parabeni imajo dolgo zgodovino varne uporabe in so v izdelkih za nego kože zelo pogosti. Kot konzervansi tovrstnih izdelkov so zelo razširjeni in pri veliki večini uporabnikov ne povzročajo težav. Pri zelo redkih posameznikih lahko parabeni učinkujejo kot kontaktni alergeni, a v luči njihove vsesplošne razširjenosti se to zgodi zelo redko.«
Helen Ambrosen v okviru svoje poklicne poti že od leta 1982 razvija konzervirane in samokonzervirane izdelke. »Mnogi so mnenja, da so bili sklepi raziskave iz leta 2004 neodgovorni, tudi v smislu, kako so prišli na uho medijem in kako so jih ti interpretirali. Sektor je s tem dobil priložnost za podpihovanje strahu pred določeno sestavino in trženje izdelkov, ki so ta strah izkoriščali in v katerih so bili uporabljeni konzervansi, o katerih v primerjavi s parabeni vemo zelo malo. Parabeni se namreč uporabljajo že dolgo. Na splošno ne dražijo kože in v izdelkih dobro funkcionirajo. O njih vemo več kot o kateremkoli drugem tipu konzervansov.«
Toda čeprav je Helen Ambrosen prepričana, da je uporaba sintetičnih konzervansov varna, se trudi njihove porabljene količine zmanjšati iz okoljskih (pa tudi zdravstvenih) razlogov: »Sintetični konzervansi, ki so na voljo v kozmetični industriji – na primer parabeni – preprečujejo razgradnjo tudi v okolju; ko izdelke, ki jih vsebujejo, uporabimo, konzervansi odtečejo v vodne sisteme in tako naprej. Torej obstajajo dobri razlogi za konzerviranje izdelkov s snovmi, kot je med, ki okolju ne škodujejo, saj se tudi sami naravno razgradijo.«