»Vonj se ne pusti opisati, mogoče ga je le po podobnosti primerjati s kakim drugim čutom.« – Immanuel Kant –Antropologija, zgodovina in izobraževanje.
Kant je to zapisal v 18. stoletju, a 300 let pozneje še vedno drži. Ko začnemo razmišljati in pisati o vonjih, nam je za to na voljo zelo malo besed. Navadno se zatečemo k tistim, ki bi jih običajno povezovali z okusom – vaniljev, pomarančen, pikanten.
Seveda so za vonje še druge besede: zažgan, jedek, gnijoč, citrusen in lésen, če jih naštejemo le nekaj, a te besede se nanašajo na konkretne sestavine ali pa nekaj, kar se je z njimi zgodilo, spet pa ne na sam vonj.
Pomislite: če bi vas kdo prosil, da opišite okus banane, bi mogoče rekli, da je smetanasta in sladka; če pa bi vas prosili, da opišite njen vonj, bi večina preprosto rekla, da diši po bananah.
Dejstvo, da se vonji tako izmikajo opisom, znanstvenike in jezikoslovce bega že več stoletij. Charlesu Darwinu se je čut vonja zdel manj pomemben od ostalih – toda že en sam vdih vonja vašega najljubšega parfuma vas bo prepričal o nasprotnem. Vonj lahko človeka prestavi na povsem drug kraj, v drug čas in drugo razpoloženje – ne priznati, da gre torej pri njem za naravni fenomen, bi bilo naravnost absurdno.
Dejansko je v številnih pogledih vonj edino, ob čemer lahko zares ostanemo brez besed – in to ni kar tako. Toda zakaj je naš besedni zaklad v zvezi z dišavami tako omejen? Je morda tako zaradi tega, ker so vonji toliko kompleksnejši od naše govorice?
Nekateri znanstveniki menijo, da se glavni razlog za to skriva v strukturi naših možganov. Olfaktorni (to je sofisticirana beseda za vonjanje) receptorji se nahajajo na vrhu nosne votline in so neposredno povezani z možgani. Ko zaznajo vonj, pošljejo signal v olfaktorni bulbus, ki ta signal analizira. Iz olfaktornega bulbusa odpotujejo signali v številna različna območja možganov, vključno z orbitofrontalnim korteksom, ki je tisti del možganov, ki je morda odgovoren za poimenovanje in dojemanje vonjav.
Profesor G. Neil Martin, predstojnik oddelka za psihologijo na Regentovi univerzi v Londonu in avtor dela Nevropsihologija vonja in okusa (The Neuropsychology of Smell and Taste), nam je predstavil eno od teorij, zakaj je ljudem tako težko ubesediti to, kar vonjajo: »En razlog bi bil lahko ta, da možgani vonja ne obdelujejo na jezikovni način. Neposredno izkustvo nekega vonja, ki ga spremljajo določene okoliščine, npr. šolsko kosilo, vonj šolske učilnice ali vonj/kolonjska nekdanjega ljubimca, se lahko ponovi dolga leta kasneje, ko smo spet izpostavljeni temu izvornemu vonju. Nekateri pravijo, da je tako zaradi ›neposrednih povezav‹ med olfaktornimi kanali in amigdalo, ki je tisti del možganov, ki morda hrani čustvene spomine.«
Kar se tiče predstave, da je čut vonja manj pomemben od ostalih, pa Martin pravi, da to preprosto ni res. Vonj in okus sta med najstarejšimi človekovimi čuti, a zato nista nič manj uporabna.
»O čutu vonja včasih pravijo, da je Pepelka med čuti – lepa je, a nikoli je ne povabijo na ples čutil.
Zdi se nam, da vonja ne uporabljamo dosti, da je zato med manj pomembnimi čuti. Nanj smo se bolj zanašali, ko smo hodili po svetu še po vseh štirih in prevohavali teren ter tako iskali hrano in znake nevarnosti.
Ko smo začeli hoditi po dveh nogah, so se naši nosovi dvignili stran od tal in čut vonja je izgubil del svoje pomembnosti. Raziskave, ki smo jih opravili, kažejo, da bi ljudje, če bi bili prisiljeni ostati brez enega čuta, najraje ostali brez vonja. A ljudje se ne zavedajo dovolj, kako pomemben je v resnici vonj.
Večina okusa hrane je olfaktornega. Ko smo prehlajeni, ne izgubimo sposobnosti okušanja hrane, temveč je ne moremo vonjati. Ljudje, ki trpijo za anozmijo (izgubo sposobnosti vonjanja), poročajo, da je njihov svet izgubil precej svoje barvitosti. Postal je siv, pust, monoton in prazen užitka.«
Za ljudi velja, da smo, kar se tiče vonja, amaterjih, sploh v primerjavi z drugimi živalmi, kot so psi ali glodavci. Toda kot nam je pojasnila Asifa Majid, profesorica jezika, komunikacije in kulturne pogojenosti vednosti na Univerzi Radboud, gre pri tem za splošno sprejeto, a zmotno mnenje: »Nedavne raziskave so pokazale, da smo ljudje izredno dobri v razlikovanju različnih vonjev in da jih morda lahko razlikujemo tja do bilijona.
Nadalje vemo, da se sposobnost opisovanja vonjev od kulture do kulture razlikuje, tako da razlog za to ne more ležati v strukturi možganov.«
Asifa v podkrepitev svoje trditve navede ljudstvo Džahajev, ki živi na Malajskem polotoku. Ljudstvo živi v deževnem pragozdu in se preživlja z lovom in nabiralništvom, kar pomeni, da se precej bolj zanašajo na čut vonja. Asifa pojasni: »Džahaji znajo vonje opisovati s takšno lahkoto kot barve – mnogo bolje, kot jih znajo govorci angleščine. Džahaji imajo za različne tipe vonjav nabor 12 besed – prav kot jih imamo mi za različne barve: rdeča, modra, zelena, rumena, vijolična, rjava.«
Kot z besedami za barve ne moremo opisati okusa ali teksture, se lahko tudi te džahajske besede nanašajo izključno na vonje in jih ni mogoče uporabljati v zvezi z drugimi čuti.«
Asifa doda: »Haʔɛ̃t je džahajska beseda za tisto skupno komponento vonja, ki si jo delijo tiger, pasta iz kozic, sok kavčukovca, mrhovina, iztrebki, jelenova mošusna žleza, divji merjasec, zažgani lasje, postan znoj in plin za vžigalnike; tako kot je rdeča za angleške govorce barva, ki si jo deli nešteto predmetov.«
Asifa in njeni kolegi domnevajo, da razlike v naši zmožnosti izražanja vonjev izvirajo iz pozornosti, ki jo Džahaji vonjem namenjajo v svojem vsakodnevnem življenju. Zaradi svojega nomadskega načina življenja pripisujejo vonjem v številnih kontekstih – medicini, bolezni, lovu itd. – precej večji kulturni pomen. Glede mešanja določenih vonjev obstajajo pri njih celo tabuji, ki se jih zavestno izogibajo prekršiti.
Toda Džahaji niso edini z boljšo sposobnostjo prepoznavanja vonjev oziroma jim ta sposobnost ni nujno vrojena. Obstajajo ljudje, ki vonjajo bolje od drugih (pozor: to ne pomeni nujno, da tudi bolje dišijo). Someljeji in parfumarji leta in leta »urijo« svoje nosove, da bi bili zmožni razločevati posamične dišavne note, ki sestavljajo celotno dišavo … Kaj torej lahko naredite, da bi se tudi sami resnično zavedali vse množice vonjev in dišav okrog vas? Odgovor na to vprašanje, kot še na mnoga druga, se skriva v vinu.
Asifa pojasni: »Strokovnjaki za vino so pri opisovanju vonjev in okusov vin boljši od strokovnjakov za kavo ali amaterjev.
Zdi se, da je mogoče to sposobnost izboljšati s treniranjem imenovanja vonjev vin, kot se običajno počne na pokušanju, pa tudi z branjem o vonjih vin v opisih v trgovinah ali vinskih revijah.
Navsezadnje pa znanstveniki ugotavljajo, da lahko tovrstne sposobnosti razvijamo tudi tako, da si preprosto vzamemo čas za vonjanje ter razmišljanje in pogovarjanje o vonjih.«