Plastika, čeravno nedobrodošla, se je na Zemlji trajno udomačila, in tako znanstveniki kot aktivisti pozivajo k vzpostavitvi zaprtega sistema reciklaže »čudežnega materiala« in k opustitvi plastičnih izdelkov za enkratno uporabo.
Plastični otok
Nedavno so vsi svetovni mediji poročali o Hendersonovem otoku, a iz ne ravno posrečenih razlogov. Na oddaljenem in nenaseljenem otoku v Južnem Pacifiku, ki je uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine, je koncentracija smeti najvišja na svetu. Najbližji prebivalci so 115 km stran, na otoku Pitcairn, kjer živi le 40 ljudi, in če bi želeli najti najbližjo tovarno ali večje naselje, bi morali prepotovati več kot 5000 km. Na obalah Hendersonovega otoka torej morda res ni odtisov človeških stopinj, drugih človeških sledov pa se na otoku ne manjka – predstavlja jih 17,6 ton odpadkov, ki jih je naplavilo morje.
Odprava, ki sta jo na otok leta 2015 poslali Univerza na Tasmaniji in organizacija za zaščito ptic RSPB, je na plažah otoka našla skoraj 38 milijonov kosov plastike, od tega je je bilo 68 % zakopane v pesku. Številke so seveda alarmantne, toda znanstveniki pravijo, da je to zelo nizka spodnja meja – raziskava je namreč zanemarila vse, kar je bilo zakopano globlje od 10 cm. Upoštevani niso bili niti drobni delci, ki jim pravimo mikro- oziroma nanoplastika. Večino smeti je na otok prineslo iz bližnjega Južnopacifiškega vrtinca – vrtinca, kjer se smeti, ki plavajo v morju, zaradi krožnih tokov, ki jih ustvarjajo vetrovi, zaradi vrtenja planeta in zaradi pozicije kopnega zbirajo v »plavajoči otok smeti«. Znanstveniki pravijo, da Hendersonov otok in drugi podobni otoki funkcionirajo kot rezervoarji za odpadke sveta.
Na Severno plažo otoka vsak dan naplavi med 3000 in 13.000 smeti. Depresivno krajino sestavljajo desetine otroških dud, kolesarskih pedalov, kosov laksa in veder, ob njih pa iz močne vrvi, ki je dolga več metrov in je sem verjetno prišla s kake tovorne ladje, ob razpadanju materiala v pesek počasi odteka zelena barva. Zaradi svoje velikosti tudi ta vrv ni bila upoštevana v seštevkih raziskave – bila je prevelika za analizo. Stotine vijoličnih rakov samotarcev si dela domove iz posodic in stekleničk, ki jih odkrivajo v svojem naravnem gozdnem habitatu, ki je danes povsem prekrit s plastiko, ki jo naplavlja morje. Morske želve se zapletajo v laks, debel sloj odpadkov na plaži pa samicam onemogoča izleganje jajc – pri čemer je to njihovo edino znano gnezdišče v tej skupini otokov.
Vodja raziskovalcev Jennifer Lavers pravi, da je na nekaterih koncih plaže več plastike kot peska. Po ogledu količine odvrženih odpadkov, ki so se znašli na otoku, tako daleč od človeške civilizacije, Jennifer pravi: »Ob tem se res zavemo povezav med najbolj oddaljenimi kotički oceana in našimi metropolami.«
Jennifer je Hendersonov otok spravila v medije, da bi osvetlila, kako velikanski je problem plastike. Čiščenje otoka ni samo neizvedljivo, pač pa bi bilo v vsakem primeru le površinska rešitev, pravi Jennifer, saj bi na otok še vedno naplavljalo nove in nove smeti, ki bi zamenjale te, ki bi jih očistili. Odgovor, pravijo znanstveniki, se skriva v ponovnem temeljitem premisleku plastike nasploh. »Ustaviti se moramo in premisliti o samih sebi ter se zavedeti, da se rešitev ne skriva na nekem oddaljenem tropskem otoku, ki bi ga bilo treba enkrat ali dvakrat očistiti, ampak v tem, da tukaj in zdaj, v naših mestih, zapremo pipico in premagamo svojo odvisnost od plastike, pa naj bo to še tako težko,« pravi Jennifer.
Umazani raj
Otočje Tuvalu v Južnem Pacifiku je bilo svojčas pravi otoški raj. Toda po tem, ko se je država leta 1978 osamosvojila in se odprla za uvoz iz tujine, se je začela kopičiti in je otoke naposled zasedla odpadna embalaža. V odsotnosti infrastrukture za ravnanje z odpadki se je znašla v otoških peskokopih, ki pokrivajo 8 % ozemlja otokov. Peskokopi so ostaline 2. svetovne vojne, ko so zavezniki v njih kopali koralni pesek in z njim gradili pristajalne steze za letala. Zaradi vse številnejšega prebivalstva na otokih pa je bilo treba hiše začeti graditi prav sredi odpadkov.
Filmska ekipa dokumentarca Plastični ocean (A Plastic Ocean) je odpotovala na otočje Tuvalu in si ogledala, kako z odpadki zasuti peskokopi vplivajo na življenje tamkajšnjih prebivalcev. Srečali so se z Marao Apisai, ki že 25 let – oziroma vse svoje življenje – živi v takšnem peskokopu. Marao jim je povedala, kako pogoste so med prebivalci različne bolezni in o težavah z neplodnostjo, s katerimi se spopadajo nekateri. Med odpadki prebivalci redijo živino, z odpadki pa tudi kurijo in ob tem vdihavajo nevarne dime.
V kontekstu programa za pomoč na Pacifiku je novozelandska vlada zagnala projekt Ponovne uporabe peskokopov na otočju Tuvalu, v okviru katerega se peskokope zasuva, da bi postalo okolje spet primerno za življenje in da bi izboljšali javno zdravje tamkajšnjih prebivalcev.
Iz bližnjega zaliva je bilo izkopanega več kot 250.000 m3 peska, s katerim so nato napolnili peskokope, odpadke iz zapolnjenih peskokopov pa so prepeljali v en sam velik peskokop na severu otoka. Delo se je uradno končalo aprila 2016.
Po podatkih Calibre Consulting, skupine, ki je uresničila projekt, so pozitivni učinki že vidni. Na voljo je več zemlje, kar pomeni, da ljudem in živini ni več treba bivati skupaj, in več je možnosti za rekreacijo. (Danes prebivalci ob večerih in vikendih redno igrajo odbojko.)
Andrew Ioatana iz zbora Funafuti Falekaupule (Sveta poglavarjev) otočja Tuvalu je v pismu, ki ga je poslal odgovornim za projekt, zapisal: »Naša skupnost bo večno hvaležna za vaš projekt. Ni besed, s katerimi bi lahko opisali svojo hvaležnost za pomoč.«
Otočje Tuvalu je tako morda spet postalo paradiž, toda vprašanje novih in novih odpadkov je še vedno odprto. Zaradi lokacije otočja je izvoz odpadkov za reciklažo drag, prostora za odpadke pa na otočju ni na pretek.
Peter Ollivier, vodja projekta, pravi, da pri projektu polnjenja peskokopov sploh ni šlo za odpadke, ampak za izboljšanje zdravja in življenjskih razmer ter povrnitvi ozemlja za družbeno oziroma skupnostno rabo.
Otočje Tuvalu pa ni edino, ki se sooča s problemom viška odpadkov; novo poročilo dobrodelne organizacije za ozaveščanje Plastic Oceans Foundation ter Brunelove univerze navaja, da ostane v nekaterih najrevnejših delih sveta nepobranih oziroma neodstranjenih 80–90 % vseh odpadkov.
V krogu nazaj na začetek
Odpadki, odgovorni za opustošenje teh otokov, so element linearnega gospodarstva, v katerem se plastične izdelke proizvede, uporabi in zavrže. Toda obstaja bolj trajnosten način za mirno sobivanje plastike s planetom. V krožnem gospodarstvu se plastiko zadrži v uporabi tako dolgo, kot je le mogoče, in tako zmanjšuje količino odpadkov. Servisiranje, ponovna uporaba, spreminjanje namembnosti in recikliranje virov so ključna sredstva za ohranjanje krožnosti življenjskega cikla plastike.
V Veliki Britaniji se dandanes odvijajo pomembni premiki v smeri krožnega gospodarstva, navaja poročilo organizacije Wrap, ki si prizadeva za trajnostno izrabo virov po vsem svetu. V reciklažo gre vse več plastenk, vedno bolj razširjeno je mešano zbiranje odpadkov za recikliranje, proizvajalci pa uporabljajo lažje plastike. Toda to še vedno ni dovolj, in nezanemarljive količine materialov, ki jih uporabljamo, še vedno ni mogoče reciklirati.
Plastika, ki pride v ustrezen zabojnik, pa ima poleg tega omejen rok trajanja. Po dveh ali treh ciklih recikliranja se njena kakovost tako zniža, da postane plastika neuporabna.
Plastika brez meja
V morjih vsako leto pristane 8 milijonov ton plastike, in strokovnjaki ocenjujejo, da približno 80 % tega izvira s kopnega. Poročilo organizacije Plastic Oceans Foundation in Brunelove univerze kaže, da največ morskih odpadkov izvira iz Kitajske, Indonezije, Filipinov in Vietnama, kjer je infrastruktura za ravnanje z odpadki pomanjkljiva, višek odpadnih materialov pa pogosto pristane v morju. Velik del teh odpadkov pravzaprav izvira iz tretjih držav.
Smeti so namreč lahko tudi dober posel. Leta 2015 je Velika Britanija v recikliranje izvozila 791.000 ton plastike, glavna destinacija zanjo pa je bila Kitajska, kjer je mogoče s predelavo in preprodajo materialov dobro zaslužiti. Četudi je res, da velik del odpadkov v morje pride v Aziji, so bili morda prvič zavrženi v Veliki Britaniji, Evropi ali ZDA.
V poskusu spopadanja z odvečnimi odpadki, ki jih ni mogoče reciklirati, je Kitajska leta 2012 zagnala Operacijo zelena ograja, s katero je do neke mere omejila uvoz smeti iz drugih držav. Nekateri strokovnjaki pravijo, da je to države izvora odpadkov prisililo v premislek, kakšne odpadke ustvarjajo. Zdaj pa je Kitajska razglasila, da v reciklažo sploh ne bo več sprejemala tujih odpadkov; na posledice te odločitve še čakamo.
Leta 2015 je Evropska komisija v svežnju ukrepov za krožno gospodarstvo določila, da mora biti do leta 2025 za ponovno uporabo ali recikliranje primernih 55 % vse odpadne embalaže; toda ali recikliranje zadošča?
Jennifer Lavers, strokovna vodja odprave na Hendersonov otok, vsem potrošnikom na srce polaga tole: »Ne sedite in čakajte, da vaša država sprejme tako ali drugačno zakonodajo, ne sedite in čakajte, da začne reciklirati vaš sosed, pač pa pojdite na teren in kaj storite. Dajte zgled drugim – postavite sebi in svoji družini izziv in skušajte drugo za drugo posvojiti čim več alternativ plastiki.«
Države morda res počasi stopajo v smeri reševanja problema plastike, toda za spremembo našega odnosa do plastike bo potreben velikanski kulturni premik, in predvsem od posameznikov bo odvisno, kako se bosta spremenila naša raba plastike in naše ravnanje s plastičnimi odpadki.
Fotografije s Hendersonovega otoka objavljene z dovoljenjem Jennifer Lavers.