Konzerviranje je veščina, ki so jo ljudje razvili že zgodaj v svojem razvoju. Skozi zgodovino so nato ljudje odkrivali nove in nove načine za zagotavljanje, da so bili hrana, pijača in kozmetični izdelki čisti in varni.
Na začetku
Za prve civilizacije (pa tudi nekaj kasnejših) je bilo konzerviranje hrane eksistenčna nujnost. Že približno 5.000 pred našim štetjem so Babilonci iz sadežev datljeve palme delali vino in kis, ki so ju tako uživali kot uporabljali za konzervans oziroma sredstvo za vlaganje. Stari Egipčani so svoja žita sušili in jih shranjevali v dobro zaprtih posodah ter tako poskrbeli, da so ostala uporabna kar najdlje časa, stari Grki in Rimljani pa so meso in ribe hranili v soli, s čimer so dosegli, da so bile užitne še več mesecev po tem, ko so jih ujeli. Leta 2003 so na 2.400 let stari potopljeni ladji na dnu Črnega morja našli kosti dvometrskega soma, ki je bil posušen in narezan na zrezke, ki jih je posadka ladje uživala na svojem usodnem potovanju.
Vloga ognja
Prekajevanje je že tisočletja znan naraven način podaljševanja užitnosti hrane. Ljudje uporabljajo ogenj za konzerviranje hrane in podaljševanje njene uporabnosti že od dobe neandertalcev, znanstveniki pa so odkrili tudi znake, da so praljudje živila prekajevali na vrhu svojih dimnikov oziroma šotorov. Toplota, ki jo oddaja ogenj, zmanjša vsebnost vode v živilu, kar pomeni, da traja dlje, preden se pokvari, kar je nomadskim plemenom omogočalo, da so v času obilja konzervirali hrano, ki je je bilo na pretek.
Prekajenega lososa, delikateso, ki je del zajtrka s šampanjcem, so že pred stoletji uživala nomadska indijanska plemena. Mlajši pripadniki plemena so bili zadolženi za to, da je ogenj gorel z pravšnjo temperaturo za prekajevanje in da je bila hrana povsem pečena. S tem so poskrbeli, da v mrzlih mesecih hrana ne bi šla v nič.
Najstarejši božični puding na svetu
Približno stoletje kasneje so začeli življenjsko dobo sadja podaljševati z vlaganjem v alkohol – ki je še en naravni konzervans. To je pomenilo, da so lahko sadje, nabrano poleti, uživali tudi pozimi. Sadni kolač v obliki, v kakršni ga poznamo, ima korenine v srednjem veku. Tako sveže kot posušeno sadje so za skoraj eno leto vložili v alkohol, ki so mu dodali začimbe. Pozneje, ko je bilo sveže hrane malo, so takšno sadje dodajali kolačem in drugim jedem.
Ta praksa se je zelo razširila v viktorijanski dobi, ko so posušeno in v alkohol vloženo sadje uživali v pitah in v tradicionalnem božičnem pudingu. Dejansko lahko ostane ta božični desert zaradi svoje visoke vsebnosti alkohola in sladkorja užiten več desetletij, celo stoletij – kar lahko potrdi tudi družina Ford iz ameriške zvezne države Michigan, v kateri se iz roda v rod prenaša božični puding, ki ga je leta 1878 spekla njihova praprababica in ki je, neverjetno, še vedno užiten.
Vojska koraka z želodcem
Pločevinke za shranjevanje živil so izumili v Franciji med napoleonskimi vojnami (1799–1815), ko je francoska vlada razpisala nagrado za tistega, ki bi iznašel učinkovit in hkrati poceni način konzerviranja velikih količin živil za vojake. Francoski pivovar Nicolas Appert se je domislil načina nepredušnega pakiranja živil v steklene kozarce, iz katerega se je potem razvil postopek pakiranja v nepredušne pločevinke iz pocinkanega železa.
Zapečatena usoda
Pločevinke z živili so poleg vojakov uporabljali tudi raziskovalci, ki so jih jemali s sabo na ekspedicije po vsem svetu in lahko tako raziskovali bolj oddaljene kraje kot kdajkoli prej. Žal pa vse takratne metode vlaganja v pločevinke niso bile varne, kot se je izkazalo v primeru usodne ekspedicije, ki jo je na Arktiko leta 1845 vodil John Franklin. Ko so našli trupla članov odprave, so ugotovili, da je bila eden od razlogov za njihovo smrt tudi zastrupitev s svincem, s katerim so bile zapečatene pločevinke hrane.
Učinkovito konzerviranje hrane je bilo nujni pogoj vojaških uspehov.
Vsak obrok šteje
V številnih pogledih in na številnih točkah v razvoju človeka je bilo naravno konzerviranje ključno za naše preživetje. Med drugo svetovno vojno je bila poraba jajc in mleka omejena, na voljo pa so bile alternative v prahu, saj so imele mnogo daljši rok uporabnosti. Podobno so tudi nasoljeno govedino in svinino uporabljali v konzervirani obliki.
Ti alternativni izdelki so bili konzervirani na različne načine. Jajca in mleko v prahu so naredili tako, da so sveža živila zelo hitro posušili. Temu postopku se reče tudi dehidracija, danes pa ga uporabljamo za proizvodnjo instantne kave in jušnih kock. Čeprav so nad jajci in mlekom v prahu mnogi vihali nos, so ti izdelki vsebovali iste glavne hranilne snovi kot njihove sveže ustreznice, ki v tem času niso bile vedno na voljo – vsakemu odraslemu je med vojno pripadlo samo eno sveže jajce na teden. Jajca v prahu pa je bilo mogoče kot taka dodati pecivu in pekovskim izdelkom ali pa jih rehidrirati z vodo in uporabiti v tekoči obliki.
Hlajenje
Zamrzovanje mikroorganizmom onemogoči dostop do vlage v živilih, zato pokvarljivi izdelki dlje časa ohranijo svojo svežino. Podzemne ledenice imajo korenine v srednjem veku, najbolj razširjene pa so bile na posestvih bogatašev v 18. stoletju, ko so v njih živila na hladnem shranjevali večji del leta. Vse do petdesetih let 20. stoletja so led v Združeno kraljestvo uvažali iz Skandinavije, s čimer so nekateri podjetniki dobro zaslužili.
Prvi hladilnik
V resnici je pojav prvih praktičnih domačih hladilnikov v 20. stoletju donosnemu poslu prevoznikov ledu predstavljal takšno grožnjo, da so ledarske družbe začele širiti govorice, da so hladilniki nevarni. Ljudje so se svojim ledenim skrinjam – nemehaničnim hladilnim omaram, polnim ledu – sicer težko odrekli, a v štiridesetih letih 20. stoletja so uporabniki večinoma že sprejeli domači hladilnik in uživali v njegovi priročnosti in enostavnosti.
Razvoj varnih sintetičnih konzervansov
Seveda pa so še naprej obstajale meje, ki so določale, kaj je mogoče konzervirati in za kako dolgo – vse dokler niso znanstveniki v tridesetih letih 20. stoletja razvili parabenov. Ti nestrupeni in cenovno ugodni kemični konzervansi brez vonja in barve so povzročili pravo revolucijo v prehranski industriji, saj je bilo mogoče z njimi izdelke, katerih rok uporabnosti je bil nekoč nekaj mesecev, shraniti za več let in tako drastično zmanjšati količino zavrženih živil. Parabeni so zaradi svoje zanesljivosti, nestrupenosti in dolge zgodovine varne uporabe razširjeni še danes.